»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«

»Občutki so mešani, v obeh vožnjah je bilo kaj dobrega in kaj slabšega. Bila je dosti zahtevna tekma.«

»Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča, v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja.«

»Čutila sem, da bo to predstavljalo poklon njemu in spominu nanj ter temu, kaj je predstavljal svojim oboževalcem in vsem nam.«

»Prosim, vzdržite se vaše hvale. Nočemo je. Ne vabite nas sem samo zato, da nam poveste, kakšen navdih smo, ne da bi dejansko storili kaj, ker to ne vodi nikamor.«

»Zdi se, da je to vojna proti človeštvu. In v takšni vojni ne moreš nikoli zmagati. Kajti človečnost bo na koncu vedno zmagala.«

»Strah me je. Ne poznam nobenega vizualnega umetnika, ki bi kaj takega izvedel pred 175.000 do 200.000 ljudmi. Moje doslej največje občinstvo je štelo 6000 ljudi na stadionu. Mislila sem si 'vau', ampak to pa res presega vse, kar sem počela doslej.«

»Če bo kdo kaj podpisal, bom to jaz, odločili pa bodo ljudje. A trenutno ne načrtujem, da bi kaj podpisal.«

»gotovo se bo zgodilo še kaj nenadejanega«